Knjiga Pogum
Kako preboleti travmo.
 
Zakaj ljudje ne morejo prenehati s škodljivim zasvojenskim vedenjem, čeprav vedo, da jim to škodi? Kaj se skriva pod navidezno arogantnim vedenjem? Katere srčne rane so tako hude, da lahko ljudem uničijo življenje, če se ne potrudijo, da bi jih zacelili?
 
Knjiga Pogum je drugi del trilogije o ne-kemičnih zasvojenostih. Prvi del, Umirjenost, je izšel leta 2013, zadnji del, Modrost, je še v nastajanju. Govori o tem, kako se da preseči pogubne posledice travme. Razne zasvojenosti, kemične ali ne-kemične, namreč le prekrivajo globljo bolečino. Ko od njih uspešno abstiniramo, se odstre zgodba o travmi, ki je bila vir stalnega ponavljanja. Travmatizirana oseba je ujeta v svoj zasebni, temni svet in doživlja svoje življenje kot niz ponavljanj travmatičnih dogodkov. Njeno življenje počasi, nevidno drsi v vedno hujšo tesnobo, depresivnost, preobčutljivost in strah pred ljudmi ter hkrati neskončno nepotešeno hlepenje po varni navezanosti, v kateri bi si odpočila in si zacelila rane. Spomini na travmo ostanejo zapisani v njenih telesnih občutkih in čustvenih stanjih. Da bi ozdravela, mora razumeti, kaj se ji je zgodilo, a to še ni dovolj. Podoživeti mora vsa boleča čustva in spomine, da bi jih končno lahko odložila.
 
Da bi bralca popeljali skozi proces okrevanja, se v knjigi Pogum izmenjujeta dve pripovedi: razumska strokovna razlaga psihoterapevtke in čustveno podoživljanje spominov na spolno zlorabo v družini, kot jih je zapisala njena klientka Mija. Zgodbi se proti koncu sestavita v eno, tako kot se mora zaceliti tudi Mijina duševnost.
Mijina zgodba pa ni edinstvena, temveč je zapisana z namenom, da daje glas mnogoštevilnim žrtvam zlorab. V Sloveniji naj bi bila po uradnih podatkih spolno zlorabljena vsaka četrta deklica in vsak šesti deček. To se dogaja, tako kot v Mijinem primeru, tudi v navidezno povsem urejenih in uspešnih slovenskih družinah.