NOVA KNJIGA: UJETNIKI PRETEKLOSTI
O dogodkih, ki ranijo, in odnosih, ki zdravijo.

dr. Sanja Rozman: Ujetniki preteklosti

literarizirana avtobiografska pripoved, poljudnoznanstveni psihološki semafor

Mladinska knjiga, 2023

​

Avtorica, zdravnica in psihoterapevtka, dr. Sanja Rozman, je zagotovo en izmed nosilk temeljev razvoja in zdravljenja nekemičnih odvisnosti v slovenskem prostoru. Mendarodno priznana predavateljica o zasvojenosti in travmi s svojo najnovejšo knjigo, Ujetniki preteklosti, raztira vse nianse nekemičnih odvisnosti.
Kako opredeliti to tekoče berljivo, literarno izpiljeno strokovno obogateno dinamično pripoved, ki bralcu ponuja več gledišč branja in luščenja spoznanj ter tako nagovarja raznolike javnosti? Lahko jo beremo kot uporabniki psihoterapije, lahko jo beremo kot psihoterapevti, pripoved je namreč zastavljena kot dinamičen odnos med psihoterapevtko, avtorico v prvi osebi in njeno klientko Ano.  
Lahko pa jo beremo tudi kot radovedni humanisti, ki želijo slediti novim spoznanjem s področja nevrologije in psihologije.

Dr. Sanja Rozman je avtorica osmih knjig in prva, ki je v slovenskem prostoru predstavila in uveljavila pojme nekemičnih zasvojenosti, s posebnim poudarkom na odvisnosti od odnosov. Izobrazbo je pridobila pri najbolj svetovno znanih strokovnjakih za zasvojenost in travme. Da sta prvo in druga, zasvojenost in travme ne le bližnji znanki, ampak praktično siamski dvojčici, je dejstvo, ki tudi po njeni zaslugi počasi vse bolj prodira v psihoterapevtsko znanje in prakso.
Že več kot trideset let vodi terapevtske skupine, svoje bogato znanje in izkušnje deli v Zavodu Sprememba v srcu. Je avtoriteta na področju zdravljenja travm in nekemičnih zasvojenosti, njene prispevke je bilo moč spremljati v številnih časopisih in revijah kot tudi na spletnem portalu neodvisen.si.

Ujetniki preteklosti je knjiga, po kakršnih običajno posegamo v prevodih, ko prebiramo spomine legendarnih psihiatrov in psihoterapevtov; ko prebiramo njihove dinamično ubesedene prakse in spoznanja.
Naslov je osnovna premisa dela – smo ujetniki preteklosti – predvsem do točke, dokler tega ne ozavestimo. Preteklost diktira našo sedanjost in prihodnost na podlagi prepričanj, ki smo jih, četudi v dobri veri, nekoč sprejeli.

Prepričanj, ki so nas nemara nekoč obvarovala še hujšega, danes pa prav zaradi njih postajamo sami sebi najhujši sovražniki in saboterji.
“Kaj če je izkušnja tako grozna, da se ne sklada s prepričanjem, da je svet varen? Kaj narediš, kadar škiliš in ti vsako oko ponudi malo drugačno sliko, zato vidiš dvojno? Zamižiš na eno oko, da bi videl samo eno od slik. In drugo odmisliš ali pozabiš. Tehnično ustrezneje, vse skupaj potlačiš pod površinsko raven psihe in se pretvarjaš, da ne obstaja.”

Pred nami je izredno dragocena knjiga, saj izhaja iz domačih izkušenj in prakse – na žalost pa tudi iz naravnost tragične statistike.

Eno izmed krutih dejstev, iz katerih izhaja premisa knjige, sicer ne neposredno navedeno, je število aktivnih alkoholikov v slovenski kulturi, medgeneracijska travma, ki se zaradi te tolerance do “mokre kulture” prenaša naprej, in “okužba” s temi destruktivnimi vzorci vedenja, ki ne zadanejo samo alkoholika samega, ampak precej širši krog. Razdiralne vplive alkohola tako po nekaterih statistikah čutita kar 2/3 Slovencev – ali v obliki direktnega nasilja, materialne in čustvene škode, ali pa v obliki posrednih, a nič kaj manj škodljivih prilagoditvenih vedenj, ki se razvijejo zaradi pitja nekoga v naši okolici.

A vendar – knjiga Ujetniki preteklosti ne postavlja v ospredje alkohola – postavlja v ospredje Človeka, njegovo zmožnost, da se dvigne nad determiniranost, v kateri se počuti ujet.  Nikakor ne predstavi alkoholika kot edinega “krivca” v tem plesu teme – za ples sta vedno potrebna dva. Za dramski trikotnik pa še kakšen več.
“In plačala je s tem, da je bila njegova žrtev. Igranje žrtve je bilo zanjo itak droga, ki jo je potrebovala tako, kot je oče potreboval alkohol.”

Avtorica, ki izhaja iz tradicije transakcijske analize, slikovito predstavi mamljiv dramski trikotnik, v katerem se vloge ŽRTVE, NAPADALCA IN REŠEVALCA – nenehno izmenjujejo. In da je dostikrat nekaj, kar imamo za odnos – samo preigravanje the vlog. Težko je najti smisel v norosti …
Otroci, ki so ujeti v takšne toksične medsebojne igre staršev, bodo za odraslost dobili grozljivo popotnico. Težak nahrbtnik, ki ga bodo lahko odložili le z zavestno in prisebno pristnostjo.
“Kaj pa tisti otroci, ki dobivajo mešana sporočila, da so starši včasih tam, drugič pa ne? Mogoče je mama bolna, dela nadure, je zasvojena ali pa obsedena z alkoholikom kot na primer Anina mama, ki je bila včasih topla in ljubeča, drugič pa rigidna in čustveno hladna v svoji obsedenosti?
To otroci bodo odrasli v prepričanju, da “ni dovolj” … ljubezni, hrane, pozornosti, denarja, dela in česar vse si še lahko izmislite … in da po vsej verjetnosti ne bodo mogli potešiti svojih potreb, razen če postanejo … popolni, seksi, vitki in drugim na razpolago.”

​

Knjigi delam krivico že s tem, ko jo poskušam skrčeno predstaviti – delo je čudovita predstavitev holistične metode, po kateri dr. Sanja Rozman deluje in jo je razvijala več kot trideset let. Je delo, ki predstavi še kako inovativen pristop okrevanja od preteklih travm in današnjih neustreznih vedenj, ki smo jih razvili kot odgovor na rane iz preteklosti. Je branje, ki vzradosti jezikovne sladokusce, je branje, ki poboža ranjene.

A nemara bi bil bolj kot naslov Ujetniki preteklosti primeren kakšen drug … Knjiga namreč ni fatalistično javkanje nad krivično preteklostjo in “kako se nič ne da”. Vse kaj drugega. Nemara bi bil “Osvobojeni preteklosti”, “Ozdravimo rane preteklosti” bolj na mestu. Kajti da se, v človeku je moč zdravljenja še tako hudih ran – in vsa knjiga Ujetniki preteklosti diha to sporočilo upanja.

Naslov gor ali dol – najnovejša knjiga Sanje Rozman je dragocen doprinos k poznavanju skrivnosti delovanja človekove duševnosti v vsej njegovi veplastnosti.

Dr. Sanja Rozman predstavi (in že tri desetletja v svojem Zavodu tudi izvaja) skupinsko psihoterapijo. Saj, če naj uporabim njene besede, “je povsem logično, da odnosov ne moreš popraviti, ne da bi jih imel. Treba si je zmočiti noge in ne le pametovati z obale. Še najbolj varno je to početi v nadzorovanem okolju skupine, ki jo vodi terapevt.”

Barbara Ana Fužir Schart